Nov 15 2013
Katastrofa v trenirki in s piščalko
Še dobro, da so se začeli mrzli dnevi. Ker me je jutranja zgodba pogrela na kakšnih plus 50. Mlada športnica, nadarjena, pridna, zagnana. Kot prava športnica dobra v mnogih športnih panogah. Kar je edino pravilno (ne pa tako). Vprašam. Kako kaj šolska atletska tekmovanja. V kateri disciplini in da sploh ne dvomim, da na državni ravni. Odgovor? Nikoli. Ne razumem, kako nikoli. S temi predispozicijami finale v vsaj dveh, treh disciplinah. A ni interesa, a so starši rekli ne? Ne, ne. Interes seveda je (kot mora biti pri športnikih), starši bi ful… Ja torej? Šola ne organizira nobenih tekmovanj, na občinske tudi ne hodimo. Posledično ne moreš na regijsko in na državno.
To ne more biti res. Vse šole hodijo na ta tekmovanja. Sej je pa tudi njim interes imeti dobre športnike. Pa se odpre zgodba. Ena takšna čist klasična. Prvi del je sicer moje predvidevanje.
Je bil en mlad fant. Je gledal staro jugo basket ligo, Petroviča pa to. Pa staro jugo fusbal ligo. Zmaga Crvene v Bariju pa Piksi in une enajstmetrovke proti Argentini. In je hotel biti športnik. Pa ni šlo. Včasih zaradi tega ali onega ne gre. Nič tragičnega, tako v življenju je. In naš mlad fant je postal učitelj telovadbe.
Poznam kar nekaj učiteljev telovadbe. Trije moji trenerji so. Eden je v penziji, preostala dva vsako leto najdeta po nekaj zelo nadarjenih otrok in jih usmerita v šport. V lepi svet športa. Vendar, žal niso vsi takšni. Druga klasa so uni, ki dajo žogo in od daleč oko sokolo. Takšnega sem imel recimo jaz v osnovni šoli. Tri besede sem slišal v 4 letih od njega: v pozor, na levo, marš in zgin. Pa enkrat sem bežal pred njim pol km, ko sem mu s prekrasnim volejem sesul nova sončna očala “Rey Ben” (direkt iz Turčije). Na srečo je njegov bolj zagret kolega videl ta tek in me povabil v atletiko.
Pa dobro, ti vsaj škodo ne delajo. Za razliko od tretje klase, našega junaka. Ni mu uspelo postati športnik, zato nadarjene in uspešne sovraži v dno duše. Zakaj bi oni, če pa on ni. In počne kozlarije. Po resnici bi ga, če bi to delal mojemu otroku, počil enkrat okrog ušes. Majhno okolje, malo otrok. In eden ali dva, ki izstopata. Ki se programirata za življenje v športu. Po neki normalni logiki, bi bila dobrodošla pomoč v vseh možnih oblikah. Ni lahko uspeti v tem okolju, dejmo si pomagat. Mah kje, pomoč pride v obliki dajanja uspehov v nič, metanju polen pod noge kadar se le da in popolni ne podpori. Kamor spada tudi to, da se tipu ne ljubi niti na eno občinsko tekmovanje peljati otrok. Ta stvar mi ni jasna! Od učitelja športne vzgoje bi pričakoval, da ve kaj in koliko to pomeni otrokom. Tekmovati, morda dobiti prvo kolajno, biti omenjen po šolskem zvočniku, dobiti priznanje… Cepec, vedno bolj sem jezen.
Epilog. Otroke bom odpeljal spomladi na tekmovanja jaz. Zato ker hočem da občutijo to, kar je meni omogočil in predstavil učitelj telovadbe. Strast tekmovanja, ponos ob uspehu, pa tudi željo po biti boljši.
Upam, da je to osamljen primer. Nismo vsi za vse in ta tip zagotovo ni za učitelja telovadbe.