Nov 15 2013

Katastrofa v trenirki in s piščalko

Objavil TatoMove.me pod miks

Še dobro, da so se začeli mrzli dnevi. Ker me je jutranja zgodba pogrela na kakšnih plus 50. Mlada športnica, nadarjena, pridna, zagnana. Kot prava športnica dobra v mnogih športnih panogah. Kar je edino pravilno (ne pa tako). Vprašam. Kako kaj šolska atletska tekmovanja. V kateri disciplini in da sploh ne dvomim, da na državni ravni. Odgovor? Nikoli. Ne razumem, kako nikoli. S temi predispozicijami finale v vsaj dveh, treh disciplinah. A ni interesa, a so starši rekli ne? Ne, ne. Interes seveda je (kot mora biti pri športnikih), starši bi ful… Ja torej? Šola ne organizira nobenih tekmovanj, na občinske tudi ne hodimo. Posledično ne moreš na regijsko in na državno.

To ne more biti res. Vse šole hodijo na ta tekmovanja. Sej je pa tudi njim interes imeti dobre športnike. Pa se odpre zgodba. Ena takšna čist klasična. Prvi del je sicer moje predvidevanje.

Je bil en mlad fant. Je gledal staro jugo basket ligo, Petroviča pa to. Pa staro jugo fusbal ligo. Zmaga Crvene v Bariju pa Piksi in une enajstmetrovke proti Argentini. In je hotel biti športnik. Pa ni šlo. Včasih zaradi tega ali onega ne gre. Nič tragičnega, tako v življenju je. In naš mlad fant je postal učitelj telovadbe.

Poznam kar nekaj učiteljev telovadbe. Trije moji trenerji so. Eden je v penziji, preostala dva vsako leto najdeta po nekaj zelo nadarjenih otrok in jih usmerita v šport. V lepi svet športa. Vendar, žal niso vsi takšni. Druga klasa so uni, ki dajo žogo in od daleč oko sokolo. Takšnega sem imel recimo jaz v osnovni šoli. Tri besede sem slišal v 4 letih od njega: v pozor, na levo, marš in zgin. Pa enkrat sem bežal pred njim pol km, ko sem mu s prekrasnim volejem sesul nova sončna očala “Rey Ben” (direkt iz Turčije). Na srečo je njegov bolj zagret kolega videl ta tek in me povabil v atletiko.

Pa dobro, ti vsaj škodo ne delajo. Za razliko od tretje klase, našega junaka. Ni mu uspelo postati športnik, zato nadarjene in uspešne sovraži v dno duše. Zakaj bi oni, če pa on ni. In počne kozlarije. Po resnici bi ga, če bi to delal mojemu otroku, počil enkrat okrog ušes. Majhno okolje, malo otrok. In eden ali dva, ki izstopata. Ki se programirata za življenje v športu.  Po neki normalni logiki, bi bila dobrodošla pomoč v vseh možnih oblikah. Ni lahko uspeti v tem okolju, dejmo si pomagat. Mah kje, pomoč pride v obliki dajanja uspehov v nič, metanju polen pod noge kadar se le da in popolni ne podpori. Kamor spada tudi to, da se tipu ne ljubi niti na eno občinsko tekmovanje peljati otrok. Ta stvar mi ni jasna! Od učitelja športne vzgoje bi pričakoval, da ve kaj in koliko to pomeni otrokom. Tekmovati, morda dobiti prvo kolajno, biti omenjen po šolskem zvočniku, dobiti priznanje… Cepec, vedno bolj sem jezen.

Epilog. Otroke bom odpeljal spomladi na tekmovanja jaz. Zato ker hočem da občutijo to, kar je meni omogočil in predstavil učitelj telovadbe. Strast tekmovanja, ponos ob uspehu, pa tudi željo po biti boljši.

Upam, da je to osamljen primer. Nismo vsi za vse in ta tip zagotovo ni za učitelja telovadbe.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 06 2013

Naložba v prihodnost

Objavil TatoMove.me pod miks

Kriza je. Pesimistično ozračje in strah vsepovsod. Stres, pritiski, nelagodje. Odločitve, ki so na videz nujne, pa nam uničujejo življenje.

Kako pomembno je naše zdravje se seveda zavemo šele takrat, ko nam ne služi več povsem. Vedno pa je razlog denar. Ne moremo si privoščite zares kvalitetne hrane, nimamo časa in denarja za učinkovito telesno aktivnost, prav tako ne za razvajanje našega telesa. Pa je res tako?

Obdobje kvalitetne in vsem dosegljive zdravstvene oskrbe je minilo. Zdravstveno zavarovanje nam omogoča le še bolj ali manj nujno oskrbo, čakalne dobe so vedno daljše, sistem pa se ukvarja še samo s kurativo. Delodajalci ne zaposlujejo in ne plačujejo bolnih ljudi. Tisto kar si res ne moremo privoščiti  je, ne biti zdrav. Ekonomijaje kruta. Prisiljeni smo kupovati cenejšo hrano slabše kvalitete. Na ta način lahko mesečno privarčujemo tudi sto ali več evrov. Se nam bo ekonomija še vedno izšla, če bomo zaradi prevelikih vnosov sladkorja in enostavnih ogljikovih hidratov dobili diabetes? Koliko nas stane okrevanje po hudih boleznih srca in ožilja? Nekaj evrov nam sigurno ne pomeni toliko, kot tveganje, da bo naši bližnji celo življenje nosil s sabo inzulinsko injekcijo. Vem, kriza. Prava kriza bo, ko bomo zboleli. Ne slepimo se. Z nepravilno prehrano, neaktivnim življenjskim slogom in konstantnim stresom, se bo to zgodilo. Slej ali prej. Torej, tisto kar si res ne moremo privoščiti je biti bolan.

Osebna vadba ni več domena bogatih. To storitev ponujajo vsi fitnes centri in ponudba se še veča. Osebni vaditelj vam mora pokazati pot v aktivno zdravo življenje, vas motivirati, prebuditi v vas novo energijo. Vas zasvojiti v dobro. Prav tako kot vam je normalno, da svoje zdravje ne boste prepustili v roke neukemu zdravniku, mora biti tudi vaditelj usposobljen in svojo usposobljenost vseskozi dokazovati. V Sloveniji za to usposobljenost skrbi Fitnes Zveza Slovenije. Na njihovi internetni strani je seznam strokovnega kadra, ki je na področju Slovenije pristojen in usposobljen za izvajanje storitev na področju fitnesa, vadb ter individualnih vadb. Usposobljenost, radovednost po novih znanjih in želja izboljšati kakovost življenja drugim, je vodilo. Največja nagrada pa nasmeh ob malih korakih, ki vodijo k velikemu uspehu – zdravju. Naredi prvi korak!

Vse dodatne informacije na:

Email: tatomove.me@gmail.com

Facebook: Tatomove.me

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 04 2013

Malčki z žogo do kolen

Objavil TatoMove.me pod miks

Štadion. Indijansko poletje. Temperature okoli dvajset. Prekrasno vreme, ki ga je treba izkoristiti za zadnje treninge zunaj. Pripravljam teren za mlada tenisača. Večji del bo sestavljen iz poligona, na katerem bosta urila motoriko in koordinacijo. Agilnostne lestve, stožci, na desetine teniških žogic, vse to pričara uro in nekaj igre, ki pa zahteva in uri velik spekter spretnosti. Motoričnih, koordinacijskih, agilnosti pa tudi vzdržljivost in stabilnost trupa.

Trideset metrov stran, kakšnih dvajset Messijev. V meni neljubih modro-rumenih. Kakšnih 6 let. Kakšen tudi manj, kakšen morda nekaj mesecev več. Žoga jim je nekje do kolena. In drill. Dve vaji ponavljajo že dvajset minut. Nad njimi v višavah »stric«, zelo glasen stric. S precej zadirčnim glasom.

Naslednje besede bom citiral, častna beseda, točno tako je bilo: »Udar z nartjo, z nartjo! A ti mene zajebavaš, se delaš norca iz mene? Reku sem ti z nartjo, ti pa z zunanjo. Z NARTJOOOOOO! Bejž dol, boš ti mene zajebavu tule!« malemu prve solze in počasi s sklonjeno glavo proti robu igrišča. Zanimivo, edini mali, ki ni imel fensi barcelona, madrid, manchester, bayern dresa. Le navadno bombažno majčko. In naprej drill. Takšnim »stricev« damo v roke otroke. Pa to ni toliko osamljen primer. Pri nas je narobe svet. Zunaj je malce drugače. Tam najboljši kader trenira otroke, za ustvariti Ronalda je potrebno precej več znanja, kot ga je za voditi. Kako je pa z šestletniki in drillom?

Na Difu vam bo Čoh povedal: prezgodnja specializacija je najslabše kar lahko naredite z bodočim športnikom. Zakaj? To zdaj je iz študij, nisem si jaz to izmislil (glej The roles of talent, physical precocity and practise in the development of soccer expertise – Journal of Sport Sciences, 18; Skill acquisition in sport: research, theory and practice…) torej študije kažejo, da so vrhunski športniki, ki se niso specializirali samo za en šport pred 12 do 14 letom, razvili precej višjo raven sposobnosti in so bili temu primerno uspešnejši. Kar je meni precej logično. Zakaj? Pridobili so širše osnovno motorično znanje, ker niso bili že na mladi stopnji podvrženi drilom – so razvili večjo sposobnost kreativnega razmišljanja. Spoznali so širši spekter rešitev in jih znali tudi uporabiti. Praviloma so res vrhunski športniki vrhunski v več športih. Poznate primer bivšega smučarskega skakalca, ki blesti v cestnem kolesarstvu? Ali pa angleškega nogometaša, ki je postal mladinski državni prvak v teku na 100m in prebil mejo 10 sekund. Heh, Beno Udrih je za naš atletski klub v mladinski kategoriji na ekipnem osvojil drugo mesto v skoku v višino. Tenisačica pa postala prvakinja v krosu. Recimo. Torej, zakaj hudiča vidimo 5,6 letnike trikrat na teden brcati preveliko žogo? Zato, ker če ne bi brcali žogo, bi pa metali na (pre)velik koš, ali se učili rokometnih korakov, ali z loparjem udarjali po žogicah. Preprosto – ekonomija. Sto otrok na fusbal treningu je 100 x 30 Eur, torej 3.000 Eur na mesec! Če jih ne bodo pobrali ono, jih bo pa kdo drug. To nima nič opravka z vrhunskim športom. Če hočeš delati v športu, rabiš strokoven kaliber kadra, ne pa »udar z nartjo, cepec«.

Kako je pa najbolje za mladega športnika?

DMSP – The Developmental Model of Sport Participation (hudiča, kako bi to prevedel?) Razvojni model športnega udejstvovanja (?).Razdeli obdobja razvoja mladega športnika v tri faze. (prevodi so moji in ker nisem prevajalec, so bolj tak tak, zato bom navedel zraven še angleško poimenovanje)

The sampling years (vzorčna leta), starost od 6 do 12 let. V tem obdobju se priporoča, da se mladi bodoči športnik ukvarja s tremi ali štirimi različnimi športi. 80 procentov časa namenjenega za šport naj bo v obliki igre in 20 v obliki načrtne vadbe.

Specializing age (leta specializacije), starost med 13 in 15 let. V tem obdobju se baza počasi začne krčiti na dve ali tri športne panoge. Razmerje med igro in načrtno vadbo je 50:50.

Investment age (leta izgradnje), starost med 16 in 22 let. Prednost dobi športna panoga, v kateri je športnik najboljši, istočasno se lahko posveča še panogi, ki dopolnjuje primarno. 20 procentov za vadbo namenjenega časa je posvečenega igri, 80 pa načrtnemu treningu.

Ampak realno, to ni nič novega. Če pogledam svojo generacijo, smo delali točno tako. V osnovni šoli sem hodil na gimnastiko (čeprav od tam pa res ni učinkov), pa igral sem košarko (celo precej dolgo, dokler ni Sandi prišel iz mladincev nazaj k nam in me izrinil iz prve peterke), potem sem žogo brcal in ko sem ugotovil, da precej z lahkoto prešprintam vse, sem šel resno nazaj k prvi ljubezni – atletiki. In takšnih je bilo še mnogo. Ampak to so bili časi, ko za vadbo ni bilo treba plačevati in si se tresel ali boš prišel skozi selekcijo in ne da nas bo sto na treningu.

Zdaj so drugi časi, časi ko odhajam poklapan s štadiona polnega Messijev, ki to nikoli ne bodo.

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Jul 17 2013

A spet?!

Objavil TatoMove.me pod miks

Dif. Tavelika predavalnica. Petek. Blizu 20h. Štirje listi, popisani skos in skos. Roka, nevajena pisanja in navajena tapkanja, ječi. Pisava vse bolj podobna arabski. Splošni del klukca, specialni hitrost klukca, moč klukca, Tušakova psihologija in Hadžičeva medicina klukca. Hosta – Etika. Vprašanje pa “Doping – Etični problem. Naštej 3 etične dileme dopinga…”

Pa mine kakšen dan in… Utrujen kot gazela, ki je ravnokar ušla levu, v pozi klasične crkovine ležim na kavču. Prvi langlauf po najbolj napornem mesecu in nekaj. 120 ur še delovnih, 140 ur predavanj, 20 vaditeljskih ur vadbe. Ne, ne jamram. Samo od zdaj naprej nimam potuhe da se pa ne da. V glavnem, gazela, crkovina in ginger pivo. Sem si mogu it sam po njega v hladilnik. Gazelca tudi v podobnem, na drugi strani kavča. TV. Razen Toura me zanima prav nič, ampak ko  nismo energetsko niti na ravni odpiranja ust. In zaslišim Stareta. A lahko prosim?! Tipa prenašam, kot tri kepice sladoleda julijsko sonce in 35 stopinj (bajdevej a si že probal rižev sladoled? mal borovnic gor in je super). Pameten v sto mater. Zadnjič v Wimbledonu verjetno doživljensko skenslal reporterja, ker je pripomnu, da zmagovalka ni ravno mis sveta (čeprav se je men bolj slišal, da ji je dal kompliment da se ne fura na lepoto kot nekatere kričačice), a mi smo obsojeni na tipa, ki nasekan kot vaški pjanček komentira hokej, žali naše športnike za ala turiste… A mi moremo padit dol, ker zna na pamet vse razultate II. indonezijske lige v podvodnem hokeju? In potem je on pri nas najbolj kompetentna oseba za komentiranje doping primerov? Samo v Sloveniji, kjer si car, če pijan spuščaš zvoke v eter. Imel čast spoznat carje medicine športa v Sloveniji in proti njim je točno to kaj dejansko je. Sej vemo ja.

No, no. Nehavljam z osebkom. Gay, Powell suspenz. Froom navije na plešastega velikana, kot da mu je pod natrenirano ritjo Honda. Seveda je potem na tiskovki samo še doping tema. Torej zdaj pridejo na vrsto tiste tri vrstice, ki sem jih tako naučeno napisal pod tazgornje vprašanje: Kršitev pravil igre, kršitev športnega duha, kršitev zaupanja v šport in športnika.

Doping je problem. Žal mi je, da se ponavljam, ker niti pod razno ne pišem prvič o tem. Zatorej ne bom znova o trdnem mišljenju proti. Bom o lovu na čarovnice. Ko so Benča dobil tam v Seulu, ni bilo ravno da “ne on pa res ne” sploh ne dvomim, da je Andrejček ob tem izjavil nekaj o lejga barabina. Če se igraš s hormoni si lopov in bejž ven iz športa. Basta. Pustmo zdaj, da si v atletiki barabin v fusbalu, basketu… pa dobiš enih sedem nul za cifro na pogodbi. Potem je padla Jola, prav tista blontna deklina, ki je kihala in smrkala pol metra stran na vožnji iz priprav. Deklina, ki sem jo občudoval, ker sem jo videl bruhat na treningih in videl rušit rekorde. Pa še mojega vzornika Colina je pripeljala na blagajno mercatorja kjer sem potem izrekel tisto – haj, aj em jor bigest fen, bikoz of ju aj start trejning. Kan ju giv mi jor avtogram pliz. In je tip naredil smajlija iz Cja in se prav lepo podpisal. Oh lepi časi. No in je padla na epotu. Oh ti barabinka. Pa so padali naprej. Valjavec. Se na seminarju pogovarjamo s predsedujočo senata, da so ga oprostili, ker jim je dokazu (ne on, je fajn drago najel medicince, mikrobiologe.. da so dokazal, kar je on že vedu) da ni. A v Švice ne jebejo žive sile, razen če si američan, imaš za sabo Nike in prpeleš novo mašino pred bajto.  Čeprav potem videl tisti famozni izpis biološkega pred Vuelto in zdaj ne vem več. V glavnem… barabin. Zdaj padajo vsi zaradi ene zadevšne, ki ti pomaga tulk kot mal bolj koncentriran zeleni čaj. Ma dej, kje je tu smisel? Na listi je vse kar ti pade na pamet. Na radiju pa vsake pol ure vrtijo reklame za neke čudežne tablete z efedrinom not. Naredite spisek, ki bo realen. Naj bo gor res tist, kar neustrezno pripomore, ne pa da vzamejo v roke kemijsko enciklopedijo in začnejo prepisovat z aa, zdaj so zgleda prišel do o. Vmes pa dal gor še marihuano?! Ki znanstveno izboljša reakcijski čas, hitrostni pospešek, da ne govorim kakšna prednost je to recimo pri biatlonu ko streljaš.

Ne, ne zagovarjam dopinga. Nikakor. Vseeno pa mislim s svojo glavo in si ne pustim pametovanja, kako so vsi čist navadni kavčarji z malo kemije v krvi. Barabini.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 03 2013

Tema: Kultura

Objavil TatoMove.me pod miks

Da, priznam. Pogosto potrebujem biti sprovociran, da kaj napišem. Zavestna odločitev, da pišem samo še o “zdraven načinu življenja” (a bogami i šire) je rahlo zreducirala moj skromni doprinos umotvorov. Ja, ja, vem da hvalabogu. Torej je zdaj bolj ali manj besno po tipkovnici, ko slišim kakšne, meni čist subjektivno, “gluposti”. Recimo, ko se dotični članek o “meni nič tebi nič necivilizanih tekačih in mestnih ulicah” znajde v včasih elitnem časopisu. Prav tistem, brez katerega si, tja do faksa, nisem predstavljal zajtrka. Ne, ni takšen presežek, da bi vam posredoval link. Pa me sploh ne bi zmotil, če bi bil v kakšni drugi rubriki. Pod “Kultura” pa paše kot nilski konj v banko. Pa ta vseeno bolj paše, recimo v trezor, kot pa pametovanje dotične doktorice  Jele kamorkoli.  Razen kot pripomoček Tibetancem.

Čaki, čaki. A nisi tut ti bil pameten, kako tek ne spada na promenado? Ti mal čaki. Jst sem govoril o “prireditvah” ala nočnih tekih, ki so namenjeni zvoku šelestenja bankovcev. Mimogrede – na vadbi po celjskem nočnem teku je bil moj največkrat izrečeni stavek – a sem vam reku.

Še dobro, da doktorica Jela ni bila priča moji mestni rekreaciji. Preskakovanje cvetličnih gred, stopnic, šprinti med uličnimi svetilkami, bi verjetno povzročili zgražanje razsežnosti tistega debilnega kitajčka in njegovega podpisa na tri in pol tisočletni spomenik.

Ko že ravno sem poln priznanj. Priznam še eno. Prav nič nisem vzor tolerance. Takistim izbruhom pameti bi v adrenalinskem navalu povedal par krepkih. Pa s tem samo pokazal, kako skrajno nekulturno, že skoraj nevredno imena bitje sem. Ah jebi ga. Nismo vsi filozofi. Nekateri pač moramo biti nekulturni idioti. Pa ni to od danes. Že nekaj drobcev zgodovine (recimo par desettisoč let) nazaj, so morali obstajati neuki bebci, ki so lovili in natrgali hrano, da so “takulturni” lahko v miru risali po stenah. In sploh ne dvomim, da je bilo zgražanje podobno “kulturnici” če se je kateri od drhali drznil za pot izbrati center jame.

Torej bi naj obstajala črta, jasno ločnica med “kulturniki” in ljubitelji fiz-kulture. S kulturo imava zelo družinski odnos. Ne rečem, da včasih ne poči. Sploh ko je pogovor o namenskih sredstvih, ki plavajo v eno ali drugo stran. Pa vendarle. Niti pod največjo kozlarijo, si ne bi upal ločevati. Nisem niti od blizu videl FDV ali Filo. Sem pa pustil nekaj veselja na gledališkem odru, posnel celo en filmček, improviziral proti nasmeškom in v zadovoljstvu prehodil vse Londonske, Pariške in Glasgovske muzeje. Absolutno da – stanje mojega telesa mi pomeni bistveno več, kot še tako nora debata ob kozarcu rdečega.  Največji dosežek naše civilizacije ni plemenita debata, temveč da še sploh obstajamo. Kar bo ob takšni miselnosti kao kulturnih, kmalu preteklik.

Dotična je v mojih letih. Za njeno dobro upam, da kdaj obuje športne copate in sprevidi, da je lahko človek zdrav tako v duhu kot v telesu.

Če je pa za kakšno individualno vadbo, ji pa v znak sprave dam 10% popust.

  • Share/Bookmark

En odziv

Maj 25 2013

Zakaj?

Objavil TatoMove.me pod miks

Sem bil vprašan:  Zakaj?

Osebnega trenerja? Recimo da rečem takole. Zakaj rabimo zobozdravnika? Če smo natančni, organizirani in si lepo vsak dan vsaj 2x sčistimo zobe, nitkamo in potem še ustna vodica… ga ne bomo potrebovali. Lahko pa da nismo, da mamo kakšne pomanjkljivosti, hočemo imeti bolj bele… Takrat imamo več opcij. Lahko žvečimo čigumije kot nam prodajajo po oglasih, lahko pogledamo na youtube kako si izdremo zob in se gremo naredi-si-sam varianto. Lahko pa… gremo k zobozdravniku, kateremu je to poklic in je posvetil precejšen del svojga lajfa, da se ga je izučil in dvomim, da bomo šli k enemu, ki se samo predstavlja za zobozdravnika, nekam v klet, samo zato, da bomo plačali manj. Podobna zgodba. Lahko se pravilno prehranjujemo, posvetimo dovolj časa gibanju in smo zadovoljni sami s sabo. Lahko pa, da nismo te sreče, da nimamo dovolj motivacije, časa… Potem lahko pijemo zvarke (kot namesto umivanja zob, žvečimo žvečilni), lahko se držimo navodil super učinkovitih diet, lahko gledamo youtube filmčke in smo prepričani, da zdaj pa znamo vse. Lahko pa… poiščemo osebnega trenerja, ki nas bo s svojim pridobljenim znanjem, izkušnjami in sposobnostmi pospremil k cilju.

Iz pridobljenih zgodb gre cikel nekako takole. Najprej se zavemo, da to ne vodi nikamor. Potem nam še zdravnik pove, kaj in zakaj visok krvni tlak, boleči sklepi…  nam pove še kam bomo prišli in navrže še kakšno podrobnost o recimo diabetesu (zgodba vključuje žago), potem rečemo, da ima prav in da tako res ne gre. Sledi ponavadi nakup sobnega kolesa in vseh tračarskih revij z instant dietami. Potem pridejo na dom prodajat razne praške, ki so oh in sploh in edina »nada«. Pa res delujejo. V prvem tednu smo izgubil že 4 kile … vode. Dva meseca kasneje… prah se nabira na kolesu, zapravili smo par sto eur za zvarke, izgubili smo 8 kg in jih nazaj dobil 15. Potem se slišimo.

Druga opcija so vsi, ki so že fit pa si želijo več. Dodatne vzpodbude, nekaj novega.

Tretja so športniki, ki vedo, da niso pojedli vsega znanja na svetu.  Tako, na kratko :)

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Maj 24 2013

Kozlarija dneva 2

Objavil TatoMove.me pod miks

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Maj 23 2013

Kozlarija dneva

Objavil TatoMove.me pod miks

Se bom potrudil deliti kozlarije z vami. Neke vrste “Oglasna deska človeške naivnosti ali a smo res tak glupi”

(vseh vaših prispevkov bom vesel)

še beseda dneva: The only place success comes before work is in the dictionary
(Vince Lombardi)

  • Share/Bookmark

5 odzivov

Maj 21 2013

Nupo za glupo?

Objavil TatoMove.me pod miks

Cesta. Avtocesta. Kolona. Domžale in to. Pa radio. Komercialni. Na Valu poročila in res se mi ne da poslušat o slavni ubežnici. V glavnem, 101 ne vleče. Zato eden od premnogih. Muska usmerjena k moškim proti štiridesetim, ki bi naj največ zapravljali in so ciljna publika. Potem pa deset minut reklam za njihove žene. Acai semena, ki pomladijo za 10 let, brez da bi karkoli naredili – samo kupiti jih je treba. Pa sok iz avokada, pa bla bla bla in še enkrat bla. Vsem skupno – nič druga ni treba narediti. Samo kupite, pogoltnete in Juhej! Iz maščobe v mišice. Iz sopihanja po stopnicah, direkt na maraton. Najboljši osebni trener je tračarska revija. Najboljša hrana pa nupo.

Zdaj sem že nekaj časa tu. V “industriji”. Kako mi gre? Iz fitnesa sem odšel, ker so astrološke karte postale bolj pomembne od vadbe in ker nisem sposoben prodat nekaj, v kar niti slučajno ne verjamem. Zdaj sem tu. Na svojih nekaj kvadratih. In ja, na steni dejansko imam certifikate. Baje, da ti niso važni. Me veseli, da Fitnes Zveza ne misli tako. Je res, niso toliko pomembni. Pomembno je znanje in želja po njem. Želja je ogromna. Tolikšna, da mi dopoldnevi v pisarni plačujejo izobraževanja. Veselim se jih. Tudi Adrea Massija bom z veseljem poslušal, čeprav…

Ni težko. Ni. Ko vidim prepotene obraze, utrujene poglede in v pozdravu da se vidimo že jutri. Priznam uživam.

Zakaj prodaja sanj v obliki tabletk, napitkov in kvazi nasvetov v trač revijah, gre v nebo? Zakaj ves ta folk ni pred mojimi vrati? In od kje hudiča se že osebni trenerji podajajo v razne nupote? Vsi si želimo vse instant. Zakaj bi kuhal govejo juho tri ure, če lahko samo vlijem vrelo vodo po prahu? Zakaj bi se mučil z neko nekoristno hojo ali tekom, če lahko samo pojem tabletko? Mislim, zakaj? Sej pa nismo cepci? Zakaj bi plačeval nekomu za nadzor in nasvete, če me pride cajtng 1 eur in itak ti dajo tam vse nasvete. Kakšna zelenjava? Si nor. Sej to je vse v tistem tetrapaku. Skupaj z milijon enih super dodatkov. Katerih ime lahko prebere samo un iz klasične gimnazije.

Samo en nasvet (ni moj, sposojen, ampak odličen): “Ne jej ničesar, česar ne znaš izgovorit in ne jej, kar tvoja babi ne prepozna kot hrano.”

Tiste kolege zastopim (recimo). Od provizij se je lažje živeti. Tiste prave pa gledam z radovednimi očmi. Pogrešam pa izmenjavo mnenj, nasvetom, izkušenj. Bolje kot bomo delali, bolj nam bodo zaupali. Brez čudežnih tabletk. Organizacija in načrtovanje pri prehrani, primerna vadba in spremstvo k spremembi življenskega sloga na bolje. Jaz obljubljam. Nič bližnjic in utrujene nasmehe po vsaki stopnici. Meja je nebo. Potem pa naprej.

No, mogoč sem pa jst glup…

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Apr 30 2013

Naložba v prihodnost

Objavil TatoMove.me pod miks

Kriza je. Pesimistično ozračje in strah vsepovsod. Stres, pritiski, nelagodje. Odločitve, ki so na videz nujne, pa nam uničujejo življenje.

Kako pomembno je naše zdravje se seveda zavemo šele takrat, ko nam ne služi več povsem. Vedno pa je razlog denar. Ne moremo si privoščite zares kvalitetne hrane, nimamo časa in denarja za učinkovito telesno aktivnost, prav tako ne za razvajanje našega telesa. Pa je res tako?

Obdobje kvalitetne in vsem dosegljive zdravstvene oskrbe je minilo. Zdravstveno zavarovanje nam omogoča le še bolj ali manj nujno oskrbo, čakalne dobe so vedno daljše, sistem pa se ukvarja še samo s kurativo. Delodajalci ne zaposlujejo in ne plačujejo bolnih ljudi. Tisto kar si res ne moremo privoščiti  je, ne biti zdrav. Ekonomija je kruta. Prisiljeni smo kupovati cenejšo hrano slabše kvalitete. Na ta način lahko mesečno privarčujemo tudi sto ali več evrov. Se nam bo ekonomija še vedno izšla, če bomo zaradi prevelikih vnosov sladkorja in enostavnih ogljikovih hidratov dobili diabetes? Koliko nas stane okrevanje po hudih boleznih srca in ožilja? Nekaj evrov nam sigurno ne pomeni toliko, kot tveganje, da bo naš bližnji celo življenje nosil s sabo inzulinsko injekcijo. Vem, kriza. Prava kriza bo, ko bomo zboleli. Ne slepimo se. Z nepravilno prehrano, neaktivnim življenjskim slogom in konstantnim stresom , se bo to zgodilo. Slej ali prej. Torej, tisto kar si res ne moremo privoščiti je biti bolan.

Osebna vadba ni več domena bogatih. To storitev ponujajo vsi fitnes centri in ponudba se še veča. Osebni vaditelj vam mora pokazati pot v aktivno zdravo življenje, vas motivirati, prebuditi v vas novo energijo. Vas zasvojiti v dobro. Prav tako kot vam je normalno, da svoje zdravje ne boste prepustili v roke neukemu zdravniku, mora biti tudi vaditelj usposobljen in svojo usposobljenost vseskozi dokazovati. V Sloveniji za to usposobljenost skrbi Fitnes Zveza Slovenije. Na njihovi internetni strani je seznam strokovnega kadra, ki je na področju Slovenije pristojen in usposobljen za izvajanje storitev na področju fitnesa, vadb ter individualnih vadb. Usposobljenost, radovednost po novih znanjih in želja izboljšati kakovost življenja drugim, je vodilo. Največja nagrada pa nasmeh ob malih korakih, ki vodijo k velikemu uspehu – zdravju. Naredi prvi korak!

Vse dodatne informacije na:

Email: Tatomove.me@gmail.com

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Starejši zapisi »