DvaZmaja

Sovražim če so dnevi preveč na izi. Tisti 27. april je vedno meja. Prvega dopusta. Če pade London, pa London in še London in … London, pa potem celo ne London temveč prav prijeten Balaton. To je vse izi. To je vse za softiče. Sej je kul, ne rečem. Samo, zdaj smo v drugi fazi. Fazi Bring it On. Recimo nekaj v stilu slabe 4 jurje km v dobrih 4 dneh. Ni dovolj? Kaj pa če se gre po 8 urah službe, rahlemu treningu, tam nekje ob polnoči? Aaaa, to je že bolje. Ekola. Garmina vodi me. Muska šopaj, kofein v tabletni verziji učinkuj in kopilotka zdrž. Knežje mesto zdaj in Severno morje čez 12 ur. Or die trying. Prve urce na izi. Vse po planu, ki ga ni in dobra volja. In smeh. Stari, to si ti. Ki poleti ne in ne Dalmaciji, ker je predaleč in jst se pa ne bom furu 300 km, hvala lepa. Stari, kdo si ti, mislim tak, a si ti še ti? Jep, updejtan maderfaker. Pa gre noč v ritmu melodije. Nemčija. Avtocesta brez omejitve. Tovornjaki brez omejitve na vseh pasovih. Balkanci jedni. Utrujenost pride v dvojini. Z zoro. Dejmo kr ne z glavo čez vetrobransko. Počivališče ne me vprašat kje. Urco pavze. Dovolj. Morje kliče. In ob 13:43 po lokalnem času, ki je čist enak domačemu (nikamor nisi prišu, vidiš) – morje. No, hmmm. Recimo da morje. Pač neki kar je baje morje. A veš tist, ko te zebe? Ne veš! A veš tist ko te prepiha? Ne veš! Jebenih 10 stopinj. Ti iz Ajdovščine, veš tist ko je burja? Ne veš! Vem, debil sem. Lani na sever Škotske šel oblečen kot za Marijino vnebovzetje na Celjsko. In zdaj za prvomajske na severno morje kot … za Marijino vnebovzetje na Celjsko. A veš un, ko se iz napak učiš? Ne vem. Ti Švabi, na pol Danci, so prtisnjeni. Po okolici sodeč, je zagrožena vsaj zaporna kazen, če maš nastlan okoli hiše. Če bi videli moje stanovanje, bi me obredno kamenjali. Zraven požrl par gajb Jever pira in potem vse popucal za sabo. Na hiter še nekaj ugotovitev: 1. da ti kurci  kao ne znajo angleško, tako da me je prvo noč v sajnah obiskala prof. Budna in sva na hitro šla skozi slovnico. 2. ti dripci preseratorski za zajtrk pijejo penino. No, preko lososa in tatarca ob 8:00 nimam kaj za rečt. 3. da je fujter in alko v trgovini BOLJ POCEN kot v našem raju od bede (slikovno dokazno gradivo). 4. Da so stanovanja v idiličnem (okej, mal je mrzel) severu BOLJ pocen, kot v bedi od domačega kao 3 največjega (slikovno dokazno gradivo). 5. Da Nizozemska bi pa bila za živet. Oja. 6. Da se je kul kao delat da kao nisi šokiran ko ti iz izložbe v zenice padejo dve joški v velikosti manjšega osebnega avtomobila. 5. Da sploh nima smisla razpravljat o naših cestah, omejitvah in kulturi vožje. Sploh. In še sklepna misel. Fajn je mal videt svet, se pol vedno težje vrneš v tole… In naslednji izziv? Uuuuuu, dobu zdejle na mejl ponudbo za karto koncerta Jasona Donovana v O2. Ampak, v takšnih ekstremih še pa nisem.

Nadlegujem se. S kapljicami. Oblaki. Jutranjim mrazom in zarošenimi šipami. Stodvakrat se že ponavljam. Čisto v neskončnost. V vsaki minuti, dneva za dnem. Da pa imam res dosti tega. Skupaj z družbo mraza in dežja. Ti, Zemlja! Glej! Verjamem ti, da imaš ogromno dela. Vse puhanje Gringosov, Indijcev in Kitajcev, ki ti gre v nos. Pa vseeno vem, da veš. Maj bo. Maj, 25 stopinj, krema za sončenja.. Poslušaj. Ne morem tako. Moji koraki v blatu ne stečejo. Ne rajcajo me več luže. Potrebujem hitri korak. Hočem ga. Dobro veš to. Ja, ja, priznam. Zdravi komplekse. Brez tega sem.. Prikovan v okove serij. Po treh, štirih.. bolečina zdravi skoraj bolje kot gepardov korak. Še in še in še in.. Boli? ŠE! Vsaka serija je nov zidak v trdnjavi in utrba je že prekleto močna. Misliš, da jo lahko podreš? Ha. I dare you!

In zvočnikov buta v steno “Ne sili me, da sem prasica”. Koga farbaš? Prasica si, ker ti tako paše. Ni tu zgodbe. Smo kar smo. Okoli trdnjave ni okolice, ni vasi in kmetij. Zunaj me nič ne gane in vem, ne ganem nikogar. Kar paše. V miru lahko iščem meje. Z vsako prebito sem dle in večji. Ko bom velik dovolj, bo trdnjavo končno zamenjala divjina. Zdaj sem volk brez kardela. Z enim prigaranim ključem do brloga. Vendar vedi, volk se ne utrudi. On gre naprej. Samo enkrat sem ostal zadaj. In več nikoli.

6:29 in zaklepam vrata. Bela plastika in bogsigavedi tehnologija mi pošiljata N’tokove rime. Pozdrav začudeni sosedi ter sto, mogoče dvesto svinčenih korakov. Nato korak steče. Ob reki, proti toku. V dobro jutro vsem štirim sprehajalcem psov, s katerimi si delim to potko in ki mi vsi voščijo nov dan z »a te res nič ne zebe v kratkih hlačah«. Res ne. Mir, le nekaj jardov stran od mesta in oblakov izpušnih. Forsiranih živcev trzajočih na babnco, ki ne spelje v sekundi. Blizu in daleč. Do tja, kamor se v jutro še psom ne ljubi. Obrat. Zdaj gledam v sonce. Kugla obljublja kontra dežurnemu z vala, ki bo po drugi jutranji čaral padavine. Pridem do zdaj zapuščene gradbene. Nekoč gore peska, zdaj samo kamenje. Še ena zgodba pretirane požrešnosti. In ravno tam iz ušes v možgane besede. Vau. Do konca poti samo še.. Kdo je Katja Plut?! In hočem sliko ob ta glas. Besede puščajo odtise v možgansko mivko. Noge pa avtomatično, leva in takoj za njo še desna. Proti visoki štirinajst nadstropni, proti mlačni iz tuša, proti kosmičem in 1,5 mleku. Proti sliki za temi odtisi.

April je zame kot novo leto. Kot medved, ki se je nekako prebil čez blesavo pozno jesen, zimo in zdaj se pretegne v pomladi. Kaj naredi, ko se naspane oči zazrejo v še bela vrhove Alp? Ustvari listo Hočem. Torej. Hočem:

-          Nov tatoo in naj boli

-          Internetno stran, za katero že dva meseca plačujem gostovanje (ja, joomla idiot sem, kaj naj)

-          Slovenski certifikat in dost »odgovor dobite v kratkem«

-          Da mi kliantela neha zbolevat in da dobi konkretno množino

-          Donacijo v višini šolnine za lvl3 in iPhona (ko bo glih r.d. no)

-          Nove Lunarke in FuelBand, kar bo odlična motivacija za day to day Svetina-Celjska lauf.

-          Da bi bile vse računovodkinje prijazne in hitre (tut če so hot, ne bo motilo)

Bo dost ane, za vse ostalo bom poskrbel sam.

p.s. Odgovora na prošnjo za politični azil v VB zaenkrat še ni. Gestapo je vse bližje in bližje.

Oboje. Kaj se zgodi, ko v Londonu oblasti ali njene veje naredijo bedarijo? Gori pol mesta. Kaj, ko se zatirani revni sloji dvignejo v Parizu? Vojno stanje. V Atenah? Beogradu? Rimu? Kaj pa pri nas? Pizdimo pred televizorjem. Ekola. Prenesemo vse. Lahko nam vlada kdorkoli. Tudi če bi nam Kim Džong, bi mirno pocrkal od lakote. Ni važno. Lahko nam življenje odrejajo rjavosrajčniki. Lahko nam japiji in neoliberalci. Lahko tudi direkt Vatikan, Washington ali pa Mars. Nema veze. Zakaj? Ker vedo, da lahko delajo kaj hočejo. Ker se ne bo nič zgodilo. Lahko ukinejo praznike, uvedejo obvezno tlako in pravico prve noči za Janšo. Nič. Četrt folka ima itak samo sliko furerja pred očmi. Tudi če bi imeli referendum o zakonski evtanezaciji ob abrahamu, bi obkrožili za. Ne rečem, da je folk glup. Ampak, dej no. V neki zabačeni vasi je 100 ljudi. 90 jih je bilo v nedeljo pri maši. In 90 jih je šlo po maši na referedum. V tej vasi je bilo 89 ljudi proti in eden za. Tema dneva je, kda je ta prokleti peder. In naša ljuba lepotica od države je polna takšnih vasi. Dejansko bi rezultati te nedelje morali odrejati ceno nepremičnin. Bi si želeli živeti v soseski z nestrpneži in od boga poslanimi? Rekel bi še, da so zabiti. Ampak potem bi bil tudi jaz nestrpnež. Veš kaj? Fuck it. Od zdaj naprej sem nestrpnež. Vsi, ki mislite, da ste nekaj več. Od boga poslani. Vsi razni primci in podobni… Eh. Ne splača. V tej vukojebeni, ki je vukojebina zaradi vas, ni prihodnosti. In prav je tako. Naj crkne. In potem se naj začne znova. Jst ti rečem, kriva je šmarnica. Sicer pa… posluš tole, pa rečt da ni čas za apokalipso.

V pepelu novoletnega ognja ležijo mrtve besede. Prelite z Jackom, bencinom in krvjo. Deci zgodnje poletnih  je že zdavnaj izparel in padel kot kisli dež nazaj na deželo. Druga polovica je zmrznila nekje po kanalih. In v istih kanalih, nekje globoko pod zemljo, je tudi izginil. Poln besa, naivnosti, sramu in ožgan od jasnosti dejstev. Ko ga jebe. Motherfucker je gotov in long live new one.

Sedem nič nič po lokalnem. Southall. Vsi napisi tudi v punjabiju. Moj balkansko/bosanski videz me pomeša v množico. V nekem drugem okolju, v neki drugi miselnosti bi se nam reklo trenirkarji. Vlak. Točen. Kmalu natrpan. Vsak s svojim izvodom Metroja v rokah in slušalkami v ušesih. Čez slabih 20 minut bomo v drugem svetu. Praktično na drugem kontinentu. 20 minut je potrebnih, da v tem metropolisu prispeš iz Indije na snažne britanske ulice. Ki so zdaj, po desetih letih “twice per year” obiskov že toliko znane, da se lahko igram vlogo vodiča. Pa gremo. December v Londonu. Temperature zmerne, tak nekje pri plus 7 in nekaj sončka. Kar pomeni, da je klasična meščanka v jopici, kratki kiklci, tankih pegicah in balerinkah. Ko poslušam vsako zimo, da naj si hudiča že kupim eno orng bundo, ne pa da v jakni hodim okrog… lej očitno me več kot zmaja na hrbtu povezujeta z navadami. Urco in 5 milj kasneje pa prvi šok. Kaj hudiča?!? Pogled se mi ustavi na pol poti do rumene kugle v oblakih. Shard. Tega lani zagotovo še ni bilo tukaj. Vau. Gulliver, ki strmi iz višav. Veter potegne po South Banku in v tisti jaknci telesce zatrepeta. Nič, kar Ramen v Wagamami ne bi spravil nazaj med poskočne. Ko pa ta popusti, se pa odpre tisti lepi svet alkohola. Hyde Park – Winter Wonderland. Ali kako stotisoč ljudi na jugu britanskega otočja prepričati, da so sredi bavarske. Najboljši kuhanc (Mulled Wine) ever. Poln češenj in pomaranč. Pri številki 3 že prav fino ogreje. Še dva, pa bi se pridružil mladenkam v kratkih rokavih (?!?!) pri norenju na Oasis, ali vsaj čist solidnega približka iz talenta lokalnega rockenrollerja. Na 4 funte ga drugače cenijo (kuhanca, ne artista). Prosti dan v tem tednu izobraževalno/poklicnih obveznosti se nadaljuje tja do tistega ogromnega belega šotora, kjer tanovi Sherlock Guy Ritchieja spahne čeljust. In konča z enourno vožnjo nazaj v, zdaj že domačo, malo Indijo. Kjer se dan začne s palačinkami iz mashed potato (fajn pekoče in jogurt da oblaži) in konča prijetno utrujeno tam okoli polnoči. Z besedo na ustnicah… nekoč pa!

Baje, da naj bi vsi mi imeli izvor tam nekje v Afiki. Torej, če je tam izvor, ja tam doma tudi čarovnija. In včerajšni večer je le zabil to v povedno obliko. S piko. Boltano. Če bi rekel, da je bilo dobro, ki lahko govoril tudi o sushiju iz sushimame, par urc prej. Če bi rekel, da je bilo čist fajn, ki lahko govoril o obisku stare elektrarne par urc kasneje. Če bi uporabil zanimivo, bi bila recimo metelkova v vmesnem času. Tako pa lahko edino uporabim Čarobno. Ni ravno, da sem hladen na koncetih. Ker hodim samo na tiste, kjer je možnost za to majhna. Ni tudi za pretiravati, da pa na vsakem padem dol. Ali ga razglasim za naj naj naj uber fajn in še naj. Čeravno zadnjih nekaj je bilo dobrih. Tale je bil v drugi klasi.Verjetno tudi zaradi ambienta, družbe in čustvenega stanja. Bom odkrito povedal, da me je tisto drobceno magično bitje na odru odpeljalo v neznane sfere. Z energijo ali bogsigavedi čem, me je v eni pesmi, v razmaku recimo treh minut, spravila od popolne odsotnosti bivanja do evforičnega divjanja. In to.. ne, to še nisem doživel. Pa ko sem se tega dejstva zavedel, sem hotel še. In dobil še, in še in še. Dokler ni bilo dovolj. Ne zame, jst bi jo lahko poslušal celo noč, kaj noč, v večnost. Prvič se mi je zgodilo, da sem glasbo doživel drugače. Kot seanso. Na trenutko povsem intimno. Okoli ni bilo 800 navdušenih. Bile so besede hipnoze, ki so iz telesa Bitjeca poletele in pristale v nekem, prav za njih pripravljenem, dotlej povsem praznem prostoru v mojem bitu. Besede rojene v nekih drugih pogojih, v nekem drugem trpljenju in v moči borbe duha, ki ga zagotovo ne premorem. In so sedle. Spremenile celo noč v čarovnijo, za katero nočem, da se konča. Never, ever. Hvala Nneka. In včasih glasba ni samo glasba.

Bilo je tako, kot se za pravljice spodobi. Iskre za orng požar in dotiki, ki kličejo po Pritoru. Ko sva en drugemu postavljala stavke v red, je postalo že na meji kičastega. Od izgubljanja v njenih očeh, sem postal odvisen iz prve. Od okusa češenj v glossu, pa malce kasneje. Po dveh kozarcih briške malvazije je svet dobil barvo. In marvico. Na koncu belega usnjenega kavča. Na isti lokaciji se je prav moral nahajati največji magnet. Tja me je vlekel z močjo tornada. V bistvu kr ciklona. In energija, ki se je nato sprostila, je presegala skrajne meje meni dojemljivega. Dan kasneje je orng cunami naredil pravo sranje po Japonski. Res mi je žal, ampak lej… Ka naj. Naredil sem nekaj, kar naredi vsak superheroj tu in tam. Zamrznil sem čas okoli naju. Prvi odpadli list, z velikega hrasta, je obstal v zraku. Letalo na liniji Frankfurt-Dubaj se ni zavedalo svoje statičnosti. In slika na TVju je zamrznila ravno, ko je žoga preskočila v notranjost gola De Gea. Na srečo se je moj “to mi deli” vklapljal tudi v nefusbal okolje. V trenutku, ko sem prvič okusil že prej omenjeni češnjev gloss, se je prav moralo po planetu roditi nešteto samorogov, albino pand in bodočih izumiteljev iNeki. Varčne svetilke so potemnele v zavisti čarovnije, ki je požrla vsako piko praznega v radiju do zvezd. In skoraj ne pretiravam, če rečem, da sem občutil srečo. Kot takrat, ko je Ševčenko sfalil tisti penal tam v Turčiji. Ali Alex Kapranos vrgel v mojo prvo vrsto svoj glas. In potem.. Je šlo še višje. Na lestvici sreče doseglo slavje Celjanov v Flensburgu. In ga mirno preseglo. Trenutek se je ugnezdil v elitni družbi. Skupaj s prvim ever poljubom, pa s poslušanjem Ptice Apokalipse, minutami prostega pada in vzpodbujanjem v pekel Doline. Droga. Naj zadane, naj zadane. Ležala sva tam. Sveža postelnina je popila užitke. In še faca Fergusona ne bi spravila nasmeška z mojega obraza. Počasi sem (ali pa ona) znova rešil svet ujetosti v trenutku. List je dokončal svojo pot. In letalo dorisalo svoj beli rep. Kriki ugodja so se poskrili in prepustili pobudo tišini. In sem dal gor Hladno Pivo. Marvico je začela požirati Črna luknja. V zadnjem trenutku sem prestavil na slušalke. Uf. Zgleda da pa res nihče ni popoln.